Refošk z geografskim poreklom

Z geografskim poreklom se smejo označevati le vina z značilnimi lastnostmi določenega vinorodnega področja. Te lastnosti pa so bile pridobljene izključno na tem vinorodnem področju in obsegajo naravne in človeške faktorje. Tako so definirali pojem geografskega porekla v Lizboni.

Korenine geografskega porekla segajo v obdobje Egipta. Pojem poimenovanja vin se je potrdil, ko človek ni gledal več na vino kot na vir alkohola, ampak kot na sestavni del prehrane ter grozdja kot sadež svojega vinograda, ki je izredno občutljiv pri postopkih predelave. Geografsko poreklo je pripomoglo k razvoju ukrepov, ki so se nagibali k zavarovanju interesov vinogradništva v vinorodnih predelih in se s tem izognili raznim goljufijam in nepravilnostim. Prva uradna definicija, ki govori o zakonski zaščiti geografskega porekla, je nastala 31. oktobra 1958 v Lizboni na Portugalskem in pravi: "Z geografskim poreklom se smejo označevati le vina z značilnimi lastnostmi določenega vinorodnega področja. Te lastnosti pa so bile pridobljene izključno na tem vinorodnem področju in obsegajo naravne in človeške faktorje."

Poimenovanje vina z geografskim poreklom je naložilo vinu karakteristike, ki poosebljajo neko popolnost. Odnos med karakteristikami vina in njegovim geografskim imenom ne bo nikoli dvojen, ampak predstavlja razmerje v nekih določenih mejah. Vino z geografskim poreklom spoznamo kot rezultat naravnega okolja, nujno spremenljivega in zato ne more nikoli biti omejeno v osnutek in normalizirano. Geografsko poreklo ima namen, da zaščiti kmetijski proizvod, ki ima na enem vinskem sektorju že nek določen ugled, se pravi tip ali tipe vin karakteristične za to področje.

Geografska imena se delijo po imenih pokrajin, kamor sodijo tako vinogradniške lege kot cele pokrajine. Lizbonska definicija citira pokrajino ali lego iz katere izhaja produkt in to površino imenujemo proizvodno področje za vina z geografskim poreklom. Proizvodno področje ne bo nikoli prekosilo geografski prostor.
Geografsko poreklo se pojavi kot skupek naravnih in človeških faktorjev ter kot posledica kakovosti izdelkov in zaradi tega se pojavi potreba po določitvi parametrov geografskega porekla. Na osnovi analiziranih faktorjev, ki vplivajo na kakovost vina, se določijo glavni kriteriji obsežnosti proizvodnega področja in za področje geografsko poreklo. Dva najpomembnejša faktorja, ki sta tudi osnovna elementa iz zakona sprejetega v Lizboni, sta naravni in človeški faktor. Naravni faktorji so tisti, pri katerih ni direktnega vpliva človeka in koristijo kakovosti ter raznolikosti vin.

Geografsko poreklo ni samo preprosto geografsko ime, čigar zaščita je odločilna kot nek preprost administrativni akt za vsako stanje, ampak je ta neodtujiva pravica zaznamovana kot sadež s tradicijo, naravnimi pogoji, fantazije in tehnike ter na koncu z naporom nekega človekovega kolektiva, ki živi na tem geografskem prostoru. Koncept geografskega porekla je zelo obsežna stvar, ki ne ustreza samo tradiciji, poreklu in enotnosti nekega geografskega področja, ampak na drugi strani tudi različnosti tradicionalnih trt s tipičnimi sistemi predelave grozdja in staranja vina, ki podeli produktu definirane lastnosti.

Poimenovanje porekla je geografsko poimenovanje države, pokrajine ali določenega mesta, ki služi opisu in spoznavanju določenega produkta. Značilnosti tega produkta so odvisne od okolja (naravni in človeški vplivi). Pri poimenovanju porekla vina ima velik pomen uporaba ali tradicija. Vprašati se moramo tudi, ali lahko industrializacija tradicionalne metode negativno vpliva na predelavo vina z geografskim poreklom. Pri zaščiti geografskega porekla vin je pomembna razlaga o avtohtoni mikroflori grozdja, ki jo obravnavamo v okviru bioloških elementov v geografskem poreklu vin. V tradicionalno vinogradniških državah uporabljajo geografsko oznako vina kot glavno nato naziv podjetja-pridelovalca, polnilca. Lahko se uporablja še kolektivna znamka kakovosti, posebna oblika steklenice in opreme. V novih vinorodnih deželah, ki te tradicije nimajo in v deželah nepridelovalkah vina, se je po vzoru drugih-industrijskih proizvodov bolj uveljavilo označevanje s posebnimi fantazijskimi imeni in blagovnimi znamkami.
Geografske oznake vin so seveda zapisane tudi v mednarodnem pravu. Pravna praksa pozna glede uporabe geografskih imen za poimenovanje proizvodov različne stopnje: oznaka izvora, oznaka porekla, tradicionalno poimenovanje in varstvo geografskega porekla.

Popolno spoznanje uspeha prinaša dolžnost, investirati v prihodnost. Deželno tekmovanje se je prelevilo v svetovno. Zato se je potrebno združiti v homogeno vinogradništvo, dati več pozornosti avtohotnim sortam. K temu naj pripomore in strmi tudi Konzorcij refoška. Ta mora biti nadgradnja vinskega zakona, z dejstvom da poveže vinogradniška in enološka spoznavanja zadnjih let.

Vsako vino ima svojo zgodbo. Vsekakor pa je ena izmed najlepših zgodba o našem refošku.

Refošk lahko štejemo za relativno omejeno, lokalno sorto, ki je prav pri nas našla primeren, če že ne najprimernejši prostor. Prvi zapisi o refošku datirajo že iz časa rimskega imperija. Čeprav mu danes stroka, katere pravila so naravnana po francoskem okusu in še bolj po gospodarskih interesih prve svetovne vinske velesile, nerada priznava najvišje ocene, pa osvoji številne ljubitelje dobrih vin s svojo pristno neposrednostjo.

Veliko časa in raziskav je bilo namenjeno sistematizaciji razlik med refoškom in teranom. Huges je že leta 1889 opisal različne tipe refoška. Gortan je bil najbolj precizen v sistematizaciji in v letih 1936/1937 prvič ločeno opisuje sorto refošk in teran. žtevilni avtorji so se ukvarjali z dilemo o ampelografskih tipih skupine teran. Ta pa ni bila odpravljena tudi na Posvetu vinogradnikov Istre, Kvarnerja in slovenskega Primorja leta 1969. Vovk leta 1960 v svojem referatu trdi, da ne obstaja več nikakršen dvom, da je po ampelografskem opisu sorta refošk, ki daje na Krasu vino Kraški teran, v Istri Istrski refošk in v Furlaniji odlično črno vino - ena in ista sorta. Vivoda pa v svojem magistrskem delu (1980) podaja podrobne razlike med teranom in refoškom. Najnovejše podatke o sorti refošk pa nam razkrivata avtorja Hrček in Korošec-Koruza (1996).

Klimatske značilnosti in pedološka struktura tal v Koprskem vinorodnem okolišu veliko prispevajo k tipičnosti in razpoznavnosti vina refošk. Zbrani klimatski podatki kažejo, da so podnebne razmere v Koprskem vinorodnem okolišu za rast vinske trte zelo ugodne, kar se seveda odraža na odličnosti vina refošk.

Seveda ima na izoblikovanje telesa vina refošk velik vpliv tudi tehnologija predelave. Raziskave različnih sistemov maceracije sorte refošk letnika 1996 nam dokazujejo različne koncentracije za rdeča vina tako pomembnih fenolnih spojin. Vinifikatorji so testirani in tehnološko zelo približani želji kupca te enološke strojne opreme, vendar pa je enolog-tehnolog tisti, ki ugotavlja in kontrolira prednosti in zmožnosti določenih sistemov. Pri temu pripomorejo tudi stalne organoleptične in fizikalno-kemijske analize mošta ali vina. Pravi domači refošk pa lahko pridelamo le ob upoštevanju osnovnih tehnoloških pravil predelave za to vino.

Povpraševanje po rdečih vinih se stopnjuje na svetovnih trgih in tudi v Sloveniji. Velik vpliv na večjo porabo rdečih vin imajo najnovejša odkritja medicinske in enološke stroke, ki potrjujejo zdravilne učinke sestavin rdečih vinih. Pred ostalimi vini ima refošk na tem področju kar nekaj prednosti. Zaradi višje kislosti potrebuje zelo majhne količine žvepla in tako ugaja tudi ljudem, ki so preobčutljivi na žveplo. Je vino z nižjo stopnjo alkohola. Poleg tega vsebuje nežnejšo mlečno kislino, ki pospešuje prebavo. Refošk serviramo rahlo ohlajen na temperaturo 15 °C v prijetne kelihaste kozarce na pecljih.

Grozdje refošk nam ne da le znamenitega vina refošk. S prepletanjem znanja in že skoraj pozabljene tradicije Slovenske Istre ga lahko predelamo tudi v sladki refošk, peneči refošk in žganje iz grozdja refošk.

Čeprav so že stari Grki ugotovili, da je vino hrana, pa v današnjem času vladajo številne polemike na to temo in mnenja so si zelo nasprotujoča. Vino ima tako kot preostala hrana energetsko kot tudi biološko vrednost, ki je iz zdravstvenega vidika pomembnejša. Na vino ne smemo gledati le kot na vir etanola, saj je ta le ena izmed preko 1000 danes poznanih sestavin. Najbolj poznano je delovanje vina na prebavo in koronarna srčna obolenja. Najnovejše raziskave pa potrjujejo ugodno delovanje vina tudi na številne druge bolezni. Vino popito v normalnih količinah - 20 do 40 g/dan pred ali med obrokom stimulira sekrecijo prebavnih sokov trebušne slinavke in želodca. Raziskave na področju koronarnih srčnih bolezni potrjujejo, da imajo zmerni pivci manj možnosti za srčni infarkt, več tisti, ki vina ne pijejo in največ tisti, ki ga zaužijejo pretirane količine. K temu pripomorejo fenolne spojine vina, ki imajo antioksidativni učinek. Ta efekt je tudi osnova za razlago Francoskega paradoksa.

Napaka je, da vino jemljemo le kot opojno pijačo. Človeku predstavlja tako hrano kot tudi zdravilo. Popelje nas tudi k obrednemu in prazničnemu vzdušju. Zavedati se moramo, da je vino del našega okolja in tako sestavni del vsakdanje prehrane. Obstaja pa težava, kako vzgojiti porabnika za zmerno pitje vina.
V Sloveniji lahko govorimo o Slovenskem paradoksu. Kar 73,9 % Slovencev je prepričanih, da je pametno piti vino vsak dan in le 5,1 % Slovencev nikoli ne seže po vinu. Leta 1990 je Slovenec popil 44,4 l vina in 4,9 l žganih pijač, Francoz pa kar 73,0 l vina in le 2,5 l žganih pijač.

Vino nam je lahko popotnik v vsakdanjiku. V resnici je tako; za ene vedno je, za druge ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo.