Samo, 15: Ko jih vidim, grem na drugo stran ceste in od tam jih, če imam čas poslušam. Smešni so. Vsakega pozdravljajo in 'mutijo' za cigareto, ali pa za nekaj denarja. Pojejo, plešejo… Če imam, kaj drobiža jim ga dam, če ga rabijo za sendvič. Za pijačo jim ne dam, čeprav je vprašanje, kdaj si kaj kupijo. To so 'ta pridni'. So pa tudi tisti nevarni ki kradejo, se pretepajo, so vedno pijani. teh se priznam bojim. te bi morali zapreti ali pa … dati v vojsko. Ja, v vojsko. Tam bi prav gotovo delali v dobro države, bi spali pod streho, jedli trikrat na dan.. in mogoče bi jih tam lahko spravili v red."

Mateja, 16: "Ne vem kaj bi si mislila o njih. Vem da je življenje kruto in da ni vse odvisno le od posameznika, so pa včasih preveč nadležni, ko te pijani žicajo za to in ono. Že razumem, da drugih prihodkov praktično nimajo, ali so minimalni, a tisto nekaj denarja, kar jim uspe skupaj spraviti, ni ravno potrebno pobrati za šankom. Imam predlog za občinarje ali pa državo: naj jih nekako organizirajo, jim dajo material in naj si sami zgradijo neko počivališče, menzo, ali kaj podobnega, in naj to, s pomočjo zunanjih seveda, sami vodijo. Vem, da se sliši malo noro, samo mislim, da četudi so usmiljenja vredni, jim ne smemo dajati preveč, ampak jim moramo dati možnost dela, zaposlitve, tako da se nekako vklopijo v družbo, kolikor je to mogoče."

Tjaša, 17: "Malo se mi smilijo, običajno pa mi gredo na živce. Vedno težijo. Kar nekajkrat se je zgodilo, da so se nam, meni in mojim prijateljicam vsiljevali, kričali za nami, žvižgali… Bojim se jih. Če bi bila sama in bi srečala kakšnega od njih, ne vem, kaj bi naredila! zato se raje izogibam temnim in samotnih krajev. Čeprav vem, da niso vsi takšni. Tistemu, ki kolikor toliko kulturno pristopi do tebe in se mu že na obrazu vidi, da je samo žrtev nesreče, in ne baraba, takemu rade volje dam kaj drobiža, cigaret ali kakšno podobno malenkost, ki ga precej razveseli.Zato pravim, treba je razlikovati, tako kot med nami 'normalnimi'. So tisti, ki težijo in so nevarni, in tisti ki nočejo nič slabega."

Ingrid, 18: "Ful se mi smilijo. Malo me moti to, da precej popivajo, samo glede na življenje, ki ga živijo, ni nič čudnega, da iščejo takšen ali drugačen beg pred kruto resnico. Slišala sem, da so mnogi med njimi zelo visoko izobražene šolani ljudje, bivši častniki, skratka nekoč ugledne osebe, a zaradi takšnih in drugačnih razlogov so danes klošarji. Žalostno je, da državniki, ki obljubljajo marsikaj, realizirajo pa bolj malo nič, ne morejo nekako pomagati tem ljudem. Večina ljudi jih prezira in jih tako še bolj potiska na obrobje. Morali bi jih vsaj poskušati razumeti in jim dati priložnost, da se vključijo v družbo. Vsaj tistim za katere ni prepozno, kajti enkrat, ko ti nek način življenja gre v kri, da je težko spremeniti."

Tomaž, 19: "Kaj pa vem…, po navadi jih ignoriram. Vedno naredijo 'gužvo', tam kjer jim ni treba. Imam precej negativne izkušnje z njimi. Nekoč so mi na nekem parkirišču skakali po avtu in ko sem jim rekel, naj gredo dol, ker odhajam, so me zmerjali, in mi grozili in še bolj skakali. K sreči so se tega svojega športa hitro naveličal in godernaje so odšli s prizorišča. Na živce mi gre, ko ti vinjeni težijo in 'fehtajo'. Da bi te vsaj lepo prosili ali pa, ne vem…, igrali ali peli na ulici, trezni s klobukom, bi verjetno tudi jaz vrgel kakšen drobiž vanj. Verjamem, da niso vsi enaki, a sam sem imel očitno tako nesrečo, da sem imel opravka samo s takimi skrajno 'levimi' klošarji."

Saško, 22: "Kološarji so klasa zase. Po moji presoji je med njimi kar velik procent takih, ki si to življenje sami izberejo. Nekoč me je v knjižnici, nekdo od njih prijetno nagovoril, v knjižni slovenščini. tako sva se kar prijetno pogovarjala tudi o politiki, znanosti… Ko sem ga vprašal, kako to, da je tako informiran in razgledan, mi je odgovoril, da rad bere. Marsikdaj dobi v roke nekaj dni star časopis in ga prebere od prve do zadnje črke, pa tudi v knjižnici je stalen gost. Še posebej pozimi, ko je mraz in čez dan nima drugam. tako zaide v knjižnico in prebira vse, kar mu pride pod roke. Baje, da ga uslužbenci dobro poznajo. V njihovem življenju se zgodi pač nekaj, kar jih pahne v tako življenje. Kaj je to, malokdo ve, saj samo o tem skoraj nič ne povedo.

Konec.