Avtor: Aleš Kocijan

Razlogi za revščino so zelo različni, tako v vsaki posamezni družbi kot med družbami. Kot temeljne razloge za revščino lahko navedemo naslednje:

• izguba dela,
• pomanjkanje ustreznih ukrepov države blaginje, predvsem v obliki socialne pomoči in delavskega zavarovanja, v katerega bi bili vključeni brezposelni in nezaposleni,
• gospodarske, politične, rasistične in druge oblike neenakosti, ki preprečujejo, da bi se podpora splošnega mnenja revnim izboljšala (Gans, 1992:48).

Funkcionalni ekvivalent nerevščine je zaposlenost. Po Gansovem mnenju se revščina v Združenih državah Amerike ne bo prav nič spremenila toliko časa, dokler bodo revni disfunkcija nerevnih in dokler se bo revščina neposredno povezovala s kriminalom. V tem smislu je vsaka druga opredelitev revščine družbeni in kot vsi konstrukti metafizična po svoji naravi. Da bi bila politika proti revščini uspešna, mora biti univerzalna; kar pomeni, da so potrebni ukrepi, kot so polna zaposlenost, nacionalno zdravstveno zavarovanje in pomoč v denarju za stanarine, vzgojo otrok in za družino (ibid:61).

V okviru zgoraj omenjenih treh opornikov se gibljejo tako vsakodnevna dojemanja in označitve, kot strokovne analize. Med njimi je tudi Wilson, ki revščine ne analizirajo le v strogem obsegu pomanjkljive blaginje, temveč v okviru splošnega družbenega razlikovanja, je le ta eden od vidikov neenakosti med razredi. V tem smislu sodi revščina oziroma materialna blaginja med državljanske pravice, kajti, gre za to, da država omogočan ljudem izpopolnjevanje tako političnih kot ekonomskih in socialnih pravic. Gre za pravico do življenskega standarda ter za dostop do virov in možnosti za doseganje takšnega standarda (Wilson, 1992:221).

Toda, ko se ljudi vpraša o njihovih stališčih do revščine, dajo odgovor, ne glede na različno postavljena vprašanja, slutiti, da jo le ti dojemajo predvsem kot posamično, osebno odgovornost. Tako so najbolj pogosti odgovori njene zaznave naslednje: negospodarno obnašanje ali pa napačno ravnanje z denarjem, premajhen napor, pomanjkanje zmožnosti ali talenta, pomen družinskega izvora, slab odnos do dela. Strukturni dejavniki kot so nizke plače, diskriminacija, nustrezna poklicna struktura v gospodarstvu, so redki, komajda omenjeni.