Avtor: Aleš Kocijan

      Učinki državne regulacije pomanjkanja in revščine so v različnih družbah različni. Tisti, ki jih beležijo, lahko ugotavljajo, da se kljub povečanemu državnemu interesu za to sfero, obseg revščine ni prav nič zmanjšal. Lahko se tudi zgodi, da ima država oblikovanih obilico mehanizmov, s katerimi regulira socialno varnost državljanov, pa niti konceptualno niti operativno ne priznava revščine in pomanjkanje kot relevantnega družbenega pojava ter s tem primarnega izvora svojih posegov v družbeno tkivo. Slovenija (ter njene izkušnje in reakcije na probleme življenskega standarda) je primer tovrstnega načina spopadanja s posameznikom in družbenim ne blagostanjem. Tako se v dokumentih institucionalne regulacije zmanjšana blaginja pod uradno določenim standardom, podobno kot drugje v vzhodni Evropi, imenuje "eksistenčni minimum", "povprečni ali minimalni življenski stroški" ali pa "dogovorjena raven socialne varnosti" državljanov.

Dogovorjena raven socialne varnosti
Dogovorjena "meja revščine" vsebuje predvsem dve pomembni infornaciji:

• prvič, da meja preživetja ni stalna količina in
• drugič, kriteriji za njeno določitev se spreminjajo glede na različne kazalce gospodarske rasti.

Tako se subvencije družbene solidarnosti, katerih obseg in porazdelitev opravlja del državne administracije (v Sloveniji je to Ministerstvo za delo, družino in socialne zadeve), neposredno vežejo na zasluške zaposlenih, na njihove povprečne plače. Zadnja leta pa uradni podatki kažejo na stalno padanje realnega življenskega standarda. To pomeni, da se spreminja razmerje med izhodiščnim parametrom subvencij - povprečno plačo in temi subvencijami, običajno na škodo slednjih.

Tako se subvencije druzbene solidarnosti, katerih obseg in porazdelitev opravlja del drzavne administracije (v Sloveniji je to Ministerstvo za delo, druzino in socialne zadeve), neposredno vezejo na zasluske zaposlenih, na njihove povprecne place. Zadnja leta pa uradni podatki kazejo na stalno padanje realnega zivljenskega standarda. To pomeni, da se spreminja razmerje med izhodiscnim parametrom subvencij – povprecno placo in temi subvencijami, obicajno na skodo slednjih.