Če strnem, ugotovim da se kakovost življenja v Sloveniji v zadnjem desetletju bistveno ne izboljšuje, največji napredek zasledimo v večjih mesteih in občinskih središčih, medtem ko se položaj na podeželju ne izboljšuje.

Družbeni standard, obseg in kompletnost v dostopu uporabnikov do številnih storitev, razvejanost infrastrukture ter s tem tudi raven kolektivne potrošnje se je nedvomno zmanjšala ali pa stagnirala, kar v odnosu na druge razvite države pomeni velik zaostanek.

Obstoječo urbano mrežo (prometa, energije, komunikacij) je smiselno širiti iz središča samega, ne pa usmeriti še večje zmogljivosti v mesta sama.

Posebno skrb vzbuja dejstvo o nazadovanju pomena javnega prevoza. Razvoj te mreže ni sledil tokovom poseljevanja v zaledja, torej se je odmikal, namesto približeval svojim uporabnikom. To opozarja na naraščanje dnevne mobilnosti z zasebnim prevozom proti mestom.

Pomanjkanje vizije razvoja in primernih strategij načrtovanja pri razpolaganju s prostorskimi viri ima določene negativne vplive na okolje ter pomanjkljivo izrabo lokalnih zmogljivosti. Infrastrukturni zaostanek podeželskih krajev je tako še posebno problematičen glede na velik obseg suburbanizacije, kar prizadene ne le prebivalstvo, ampak razvojne, gosporarske potenciale velikega dela Slovenije.

Aleš Kocijan

Literatura:

• Novak, Mojca (1994): Dober dan, revščina, Socialna zbornica Slovenije, Ljubljana
• Več avtorjev (1996): Kakovost življenja v Sloveniji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana
• Cigale, Marija (1993): Vodnik po mojih pravica, Založba Mihelač, Ljubljana
• Republika Slovenija (1999): Predpisi o socialnem varstvu z uvodnimi pojasnili mag. Anjute Bubnov - Škaberne, Ljubljana